Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Danijel Radosavljević, ki bo to poletje na EuroBasketu v ljubljanskih Stožicah vodil slovensko košarkarsko reprezentanco do 20 let, v intervjuju za Sportklub razkriva ogrodje svoje košarkarske filozofije.
Pred skoraj 20 leti je bil član slovenske kadetske reprezentance, tedaj tudi v družbi Eda Murića in Tadeja Fermeta. In medtem ko omenjena vztrajata pod koši, je Danijel Radosavljević po zgodnjem slovesu od vloge igralca spisal že kar nekaj trenerskih poglavij. Kot Grosupeljčan je začel v domačem klubu, največji pečat pa pustil pri Triglavu, kjer je sklenil četrto sezono na klopi članske ekipe.
“Prvo priložnost mi je namenil Peter Hojč. Najbolj pa me je v profesionalizem usmeril Tomaž Fartek, moj sedanji športni direktor v Kranju. Učil sem se od mnogih trenerjev. Tudi od takšnih, s katerimi se nisem strinjal. Sicer pa sem tudi samouk, ki želi stalno napredovati,” o sebi pripoveduje 35-letni košarkarski strokovnjak, pred katerim je največji in tudi medijsko najbolj izpostavljen izziv.
Potem ko je bil kot selektor reprezentance do 18 let predlani tretji na evropskem prvenstvu, lani pa je s to generacijo osvojil še bron na svetovnem prvenstvu do 19 let, ga to poletje, natančneje med 11. in 19. julijem, v Ljubljani čaka domači EuroBasket za mlajše člane (do 20 let). Akcijo bo uradno začel s ponedeljkovim zborom v Zrečah. Še pred tem pa si je vzel čas za daljši intervju.
Intervju: Danijel Radosavljević
Zdi se, da se v Sloveniji že dolgo ni toliko govorilo o kakšni mlajši selekciji. Ali tudi kot selektor čutite pozitiven vrvež?
Fantje in celoten strokovni štab smo si to zaslužili. Skupaj smo že tretje poletje in mislim, da je do tega prišlo predvsem zaradi rezultatov. Gre za zelo nadarjeno generacijo in prav je, da se je ustvaril ta pomp. Poleg tega bomo na tem evropskem prvenstvu igrali doma, torej v Stožicah. Na obeh zadnjih velikih tekmovanjih smo osvojili odličje. Verjamem, da se lahko, če bomo nastopili v popolni postavi, znova potegujemo za najvišja mesta. To ni pritisk. To je privilegij.
V ponedeljek se začenjajo priprave. Kakšne so zadnje informacije, predvsem o seznamu kandidatov in zdravstvenem stanju kandidatov?
Odločil sem se za širši nabor košarkarjev, saj bi rad določene fante, s katerimi doslej še nisem sodeloval, videl v živo. Seznama sem se lotil že kmalu po novem letu. Podrobno sem spremljal tekme in statistike, in sicer v želji, da na prvi zbor povabim igralce, ki so se izkazali v preteklosti, ki so imeli uspešne sezone in ki imajo kakovost, značaj ter ustrezajo moji predstavi o tem, kako naj bi bila videti reprezentanca. Pomembno je, da se vsak košarkar vklopi v koncept in sistem. Na seznamu je 22 imen. Vsi so potrdili sodelovanje. Večinoma so zdravi. Le zaradi klubskih sezon bodo določeni posamezniki izpustili prvi cikel priprav.
Je bil v vaših načrtih tudi 17-letni Stefan Joksimović, ki se je medtem uveljavil že v članski reprezentanci in debitiral v evroligi?
Dvakrat sem govoril z njegovim agentom. Na koncu mi je sporočil, da se je Stefan odločil zaigrati za reprezentanco do 18 let. To je njegova generacija. Kot selektor to popolnoma razumem in spoštujem. Verjamem tudi, da odločitev ni bila lahka.
Nekaj dvoma je prav gotovo tudi pri košarkarjih, ki bi se lahko znašli na seznamu članskega selektorja Aleksandra Sekulića za julijsko okno kvalifikacij za SP 2027. Konkretno, kakšen bo status Marka Padjena, Urbana Krofliča in Žaka Smrekarja?
Hierarhija je jasna. Na prvem mestu je članska reprezentanca, sledijo ostale selekcije. Na koncu bom torej sprejel odločitev selektorja Sekulića. Govorila bova po koncu njegove sezone. Jasno pa je, da želim na prvenstvo z vsemi nosilci. V popolni postavi namreč lahko dosežemo odmeven rezultat. To smo v preteklosti že dokazali. Predvsem pa si ta generacija zasluži skupaj zaključiti reprezentančno obdobje v mlajših kategorijah. Za vsemi je toliko lepih trenutkov, hkrati pa je Košarkarska zveza Slovenije vložila veliko truda za prvenstvo na domačem parketu. To je torej edinstvena priložnost.
Ste pripravljeni tudi na kompromis? Bi bili pripravljeni posameznika v ekipo vključiti v zadnjem trenutku, torej brez glavnine priprav?
V teh pripravah želimo nadgraditi postavljeno v zadnjih letih. Zato je pomembno, da smo skupaj. Vseeno sem pripravljen tudi na kakšen kompromis. Ne želim zapirati vrat. Nikogar ne bom “kaznoval”, če bo pač povabljen v člansko vrsto. Seveda pa ne bi bilo pošteno, če bi večje število košarkarjev izpustilo večji del priprav. Bomo videli.
Ste zadovoljni z vlogami reprezentantov v klubskih okoljih?
Nosilci so dobili tako minutažo kot tudi odgovorne vloge v svojih klubih. Ne bi si mogel želeti več. Menim, da so naredili korak naprej v svojih karierah, zrasli pa tudi po osebnostni plati.
Navdušujoča pa je reprezentančna lakota košarkarjev. V pogovorih med sezono so nam drug za drugim zatrjevali, da se neizmerno veselijo domačega prvenstva.
To smo gradili predvsem skozi medsebojne odnose. Takoj se je videlo spoštovanje do mene in do strokovnega štaba. Spoštovanje je seveda vzajemno. V štabu smo vložili veliko energije v to, da se fantje počutijo dobro in da se radi vračajo v reprezentanco. To so talentirani in zelo lepo vzgojeni športniki. Imel sem priložnost komunicirati tudi z njihovimi starši, ki so me navdušili z realnostjo. Kot selektorju mi to veliko pomeni. Čutim ponos, saj smo vsakič, ko smo stopili na teren – bodisi na treningu bodisi na tekmi –, dres nosili s častjo. Ustvarili smo delovno okolje. Ko se dela, se dela. Rad imam disciplino in red, sem strog, a znam biti tudi sproščen. Do vsakega igralca pristopim tako, da čuti mene in jaz njega. Veliko fantov mi je zaupalo tudi osebne stvari in zato smo tako povezani. Upam, da se to čuti tudi navzven.
Se pa v mlajših kategorijah vendarle kaže tudi nekaj obetavnih košarkarjev na položaju krilnega in klasičnega centra, torej prav tam, kjer je Slovenija v zadnjih letih najbolj podhranjena.
Da, imamo mlade visoke košarkarje. Z njimi je treba samo pravilno delati. Visoki igralci so namreč specifični. Praviloma dozorijo nekoliko pozneje, ko so stari 22 ali 23 let. In ker kot mlajši niso tako učinkoviti, jih trenerji pogosto neupravičeno potisnejo na stranski tir, namesto da bi z njimi delali. Sam trdim, da imamo tudi na visokih položajih potencial za svetlo prihodnost. V naši ekipi so to Aljaž Menič, Lovro Faganel, Bine Plut, Lovro Lapanje, Martin Lorbek, Vit Hrabar, Samed Grošić … Iz ozadja prihajajo še mlajši.
Ob tem nekako ne moremo mimo lige NCAA, ki je s finančnimi ponudbami velik magnet. Del vaše reprezentance je z eno nogo že v ZDA. Kakšen je vaš pogled na soočenje s to novo košarkarsko realnostjo?
Žal mi je, da fantje odhajajo, čeprav jih globoko razumem. Denar, možnost študija, nova izkušnja, stik z drugačno košarko … Argumentov za odhod je veliko. Strah pa me je, da se v bližnji prihodnosti košarka zaradi teh smernic in vplivov ne bo več igrala s pristnim veseljem in zaradi užitka, ampak se bo vse bolj gledalo skozi finančne oči. Zneski, ki se obetajo mladim košarkarjem, so namreč izjemni. Ko se bodo nato vračali v Evropo, jih bo zagotovo čakal šok. Odliv iz Slovenije je res velik. Posledično bomo težko imeli pod nadzorom celotno košarkarsko sceno. Težko pa ocenim, kaj to pomeni dolgoročno. Ne vemo namreč, kakšna bo na posameznih univerzah kakovost dela. Kakšni bodo košarkarji, ko se bodo vračali v Slovenijo. Poleg tega je jasno, da bo fantom igranje za reprezentanco odslej močno oteženo. Ampak za te fante, s katerimi delam zadnji dve poletji, verjamem, da se bodo pokazali v dobri luči in tudi tam potrdili svoj potencial. Ne verjamem, da bodo izginili s košarkarskega zemljevida. Imajo delovno etiko in vnemo.
Govorila sva o tem, da bo domači EuroBasket do 20 let edinstveno slovo generacije od mlajših selekcij. Kaj pa selektor?
Moje ime je Danijel. Pišem se Radosavljević. Marsikdo bi rekel, da nisem Slovenec, ampak meni je Slovenija dala vse. Tukaj sem rojen. In ko mi je Dejan Gašperin ponudil prvo priložnost oziroma vlogo stažista v ekipi U-16, nisem okleval. Reprezentanca mi pomeni zelo veliko. Do KZS in predsednika Mateja Erjavca ter vodje mlajših reprezentanc Mirka Jurjavčiča čutim veliko hvaležnost. Kako naprej? Če bo interes in če bodo odgovorni želeli sodelovati z mano, bom vedno na voljo. Ne glede na selekcijo. Reprezentance ne bom nikoli zavrnil. Še več, moja velika želja je, da bi čez nekaj let, morda pet ali deset, vodil tudi člansko reprezentanco.
Je za vas trenerska filozofija puhlica ali vendarle pojem s težo? Imate svoj slog, svoje zamisli, izrazito rdečo nit?
Kdor me pozna, ve, da zagovarjam delo, sistematičnost in disciplino, a vselej v smiselnih okvirih. Lahko veliko delaš, garaš preko vseh meja, ampak če delo nima pravega smisla, se hitro izgubiš. Ko načrtujem treninge, se zatorej vedno vprašam, zakaj delamo točno določeno vajo. Kakšen je namen? Kaj bi rad dosegel? Obenem pa trdim, da mora trener svoje misli prilagajati igralskemu kadru. Ni vsak košarkar za vse. Vsak ne more biti hiter v protinapadu, ni vsak za “pick ‘n’ roll”, ni vsak za postavljanje blokad … Poleg tega noben košarkar nima vsega. No, izjemen je Luka Dončić. On ima vse. On je fenomen. Ostali pa … Vsi ostali nimajo tega razpona oziroma vsestranskosti. Zato je pomembno, da v vsakem košarkarju poiščeš prave vrline in jih ustrezno vklopiš v sistem ter tako izkoristiš. Prepričan sem o tem, da mora trener stalno graditi odnos z igralci. Ne samo z nosilci, ampak tudi z desetim, enajstim ali dvanajstim igralcem. Želim, da se vsak počuti pomembnega. Ko ekipa diha kot eno, je lahko veliko bolj uspešna.
Omenili ste Dončića, ki je fenomen, kakršnega slovenska košarka ni poznala. Je tudi košarkar, ki se je dvignil nad trenerja oziroma selektorja. Poraja pa se vprašanje, kakšen pristop ubrati, da takšnega košarkarja maksimalno izkoristiš – za ekipno učinkovitost. Mu nameniti popolno svobodo? Ga siliti v prilagoditve? Kako graditi odnos z ostalo enajsterico? In tako naprej. Vaš pogled?
V delu priprav na zadnji članski EuroBasket sem imel ta privilegij, da sem lahko sodeloval na treningih, in sicer prav v času Lukovega prihoda. Navdušil me je s komunikacijo in energijo, nekaj posebnega pa sta njegova ustrežljivost in potrpežljivost, ko ga pred dvorano ali hotelom čaka množica navijačev.
Kar pa se tiče vodenja takšnega košarkarja, težko govorim, ker še nisem bil v takšni vlogi. Vsekakor je ključna komunikacija. Trener ga mora poslušati, po drugi strani pa mu mora na pravi način predstaviti svoje ideje in tako zgraditi most zaupanja.
Nedvomno je to velik izziv. To ni običajna situacija. Košarkarji se zavedajo, koga imajo ob sebi. A če se to pravilno predstavi in če so trener, Luka in soigralci na isti valovni dolžini, potem težav ne bi smelo biti. Aleksander Sekulić to, vsaj po mojem mnenju, odlično obvladuje.
Ugibala sva o vaši reprezentančni prihodnosti. Kaj pa klubska?
Že osem let delam v kranjskem Triglavu. Začel sem pri mladincih in kadetih, zdaj pa sem četrto leto trener članske ekipe. Gradimo lepo zgodbo. Iz druge lige smo prišli v prvo in vsako leto napredujemo. S klubom imam veljavno pogodbo.
A gre za okolje, ki je košarkarsko, infrastrukturno in finančno omejeno. Veliko vlagate v lasten razvoj in delujete na profesionalnih obratih. Si boste znali priznati, ko boste prerasli okolje? Se to že dogaja?
Tega se zavedam in sem na to tudi pripravljen. Zanimajo me projekti, ne finance. Usmerjen sem v delo. Verjamem, da se z delom lahko ogromno doseže. Tako sem bil vzgojen. Želim klub z vizijo in pravo smerjo. Ponavljam, zdaj sem v Triglavu. Iz sezone v sezono, iz dneva v dan. Če se bo pojavila nova priložnost, bom premislil in se seveda pogovoril tudi s tistimi, ki so mi v Kranju namenili to priložnost.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!